Kot zdravnica se še kako zavedam resnosti epidemiološke situacije.
Kot psihiatrinja iz dneva v dan bolj zaznavam stisko ljudi, ki se v trenutni situaciji povečuje do neslutenih posledic.
Kot psihoterapevtka v minulih tednih poskušam pomagati ljudem. Prek računalnika seveda. In ugotavljam, kako je to težko. In nikakor ni isto kot srečanje v živo.
In ker vem, kako je situacija težka in bo težka še naprej, me zelo preseneča, da ne uporabljamo vseh možnosti, ki so nam v pomoč.
O čem govorim? O vadbi pod strokovnim vodenjem v fitnes in drugih športnih centrih. Za starejše, mlajše, otroke, ljudi po poškodbah …
Ker vem, kaj omogoča. In kako vpliva na duševno zdravje. Ker se z vadbo za moč lažje spoprijemamo s stresom, obvladujemo prekomerno izločanje kortizola, pridobivamo na psihični moči in samopodobi.
Pa da sploh ne omenjam večjo gibljivost in manjšo možnost poškodb, boljše ravnotežje in preprečevanje osteoporoze, če govorim le o starejši populaciji, ki je v tem trenutku, in prav je tako, deležna naše posebne skrbi.
Kineziologi, fitnes trenerji in športni pedagogi pa bi vam seveda lahko o vsem tem povedali še neizmerno več.
Zato se bojim, da če ne bomo kmalu začeli počepati (in počepe z utežmi na pravilen način lahko naredimo le pod budnim očesom strokovnjaka) bomo kmalu vsi počepnili.
In zato ne razumem, zakaj se z vso resnostjo, zaradi številnih pozitivnih psihofizičnih učinkov, po hitrem postopku ne pristopi k oblikovanju smernic za varno vadbo in ponovno dovoli delo trenerjev ter obratovanje fitnesov in drugih športnih centrov.
Zaradi duševnega in telesnega zdravja.
